Do tistega dne nisem bila posebej navdušena nad slapovi. Lepi, ja, a pogosto tudi precej turistični in polni ljudi. Ko sem se odpravila v Posočje, sem imela v načrtu predvsem sprehode, razglede in pobeg iz vsakdanjega ritma. Slap Boka je bil na seznamu bolj kot postanek, nekaj, kar pač vidiš, če si že tam. Nisem pričakovala, da me bo izkušnja tako močno zadela.
Že med vožnjo proti izhodišču poti sem opazila, kako se pokrajina umirja. Cesta se zoži, hrup izgine, misli pa se začnejo prazniti. Ko sem stopila na pot in zaslišala oddaljeno grmenje vode, sem vedela, da to ne bo navaden ogled. Zvok je bil globok, konstanten, skoraj surov. Ko se je pred menoj odprl pogled na slap Boka, sem obstala brez besed.
Ni šlo samo za višino ali količino vode, ampak za energijo prostora. Voda je padala z neverjetno močjo, brez premora, brez olepševanja. Slap Boka ne poskuša biti lep. Je takšen, kot je, in prav v tem je njegova veličina. Stala sem tam in imela občutek, da narava ne potrebuje občinstva, da bi bila mogočna.
Spustila sem se še nekoliko bližje. Vlažen zrak, hlad na koži, kapljice, ki jih odnese veter. Vse skupaj je delovalo skoraj očiščevalno. Misli, ki so se mi prej zdele pomembne, so se razblinile. Ostala je samo prisotnost. In ravno to mi je slap Boka dal – trenutek popolne osredotočenosti na tukaj in zdaj.
Danes, ko pomislim nanj, se ne spomnim samo slike, ampak občutka. Tiste tihe notranje umiritve, ki pride, ko stojiš pred nečim večjim od sebe. Slap Boka ni le naravna znamenitost, je izkušnja, ki te opomni, kako majhen si in kako prav je, da je včasih tako.
Če bi morala izbrati en kraj, kjer se resnično odklopiš, bi se brez pomisleka vrnila tja. Slap Boka ni kraj, ki ga samo obiščeš. Je kraj, ki ga odneseš s sabo.