Nikoli si nisem mislil, da mi bodo nekoč kamini tako všeč, kaj šele, da ga bom imel doma. To se mi je namreč vedno zdelo nekaj, kar je za bolj stare čase. Zato sem posegal predvsem po bolj modernih metodah ogrevanja. Z časom pa sem ugotovil, da so ti “moderni” načini ogrevanja lahko na momente precej slabi. Na primer pozimi so se stroški drastično dvignili. Prav tako mi zime niso bile preveč všeč, ker so bili prostori kljub ogrevanju, nekoliko bolj hladni. Nato pa še tista svetloba. Saj veš, ko pozimi postane temno že okoli pete ure popoldne, ter moraš posegati po umetni svetlobi.

No zato pa sem se nekaj časa nazaj odločil, da malo raziščem različne možnosti, kako bi lahko to spremenil. Tedaj pa sem prišel na tisto idejo. Pozornost so mi vzeli kamini. Zaradi mojih dvomov o učinkovitosti takšnega ogrevanja, pa sem na začetku dal to idejo malo na stran.

Kamini so pravo srce doma

Tedaj sem se odločil, da vseeno malo raziščem to opcijo. Tisto, kar me je prepričalo, pa je bilo, ko sem se en zimski večer odpravil do prijatelja. Bila sva v njegovi dnevni sobi, tam pa mi je bilo nekaj zelo prijetno. V sobi je imel kamin, kateri je oddajal res zelo prijetno toploto. Nato pa še tista svetloba, ki jo oddaja ogenj. Ta je bila res nekaj posebnega in prijetnega. Skoraj da nisi rabil imeti prižgane luči, kljub temu, da je bila zunaj že tema.

Tako sem se odločil, da bo kamin nekaj zame, oziroma za moj dom. V dnevni sobi sem namreč že imel ustrezen prostor, oziroma plac, kamor bi postavil kamin. Tedaj sem si še ogledal različne opcije, kjer pa so mi kamini postali res zelo všeč, ter sem si enega kar kupil. Poskrbeti pa je bilo potrebno samo še za drva. Na srečo sem živel na vasi, tako da sem poznal kar nekaj gozdarjev, ki so prodajali drva za kurjavo, ter je bilo tudi za to poskrbljeno.

Ko sva se z možem selila v najino prvo skupno stanovanje, sva vedela, da bo sedežna garnitura eden izmed najpomembnejših kosov pohištva. Ne le zaradi udobja, temveč tudi zato, ker je dnevna soba prostor, kjer se največ dogaja, kjer gostiš prijatelje, gledaš filme, lenariš ob nedeljah. Iskala sva dolgo in bila presenečena, koliko različnih možnosti obstaja. Od barv, materialov, oblik, pa do tega, ali naj ima predal za shranjevanje ali ne.

Po skoraj mesecu ogledov in pomerjanj v salonih sva končno našla ’tisto pravo’. Sedežna garnitura je bila ravno prav velika, da sva se oba udobno zleknila, a še vedno ni zavzela cele sobe. Temno siva, z mehko tkanino in širokimi nasloni. Nekaj, kar nama je na pogled in otip delovalo domače. Ko so jo dostavili, sva bila navdušena. Nenadoma je prostor dobil središče.

Sedežna garnitura je središče prostora

Z leti se je sedežna garnitura izkazala za več kot le kos pohištva. Na njej sva se pogovarjala pozno v noč, tam sva si delila dobre in slabe novice, tam sva se smejala in kdaj tudi jokala. Spomnim se, kako sem med boleznijo skoraj ves teden preležala prav na njej, ovita v odejo s skodelico čaja na dosegu roke.

Ko so prišli prijatelji, se je vedno nekako zgodilo, da smo se vsi stisnili nanjo, čeprav so bile na voljo še druge možnosti za sedenje. Sedežna garnitura je postala simbol domačnosti. Danes je že malo obrabljena, blago ni več popolno in tukaj in tam štrli kakšna nit, a mi je vseeno ljuba.

Vsakič, ko razmišljava o novi sedežni garnituri, me nekaj vleče nazaj, kot da bi z njo menjala tudi vse spomine, ki so se na njej zgodili. In zato jo (še vedno) ohranjava.

Zdi se mi, da vsak madež in vsaka gubica na njej pripovedujeta svojo zgodbo. Morda nekoč pride nova, a ta bo vedno ostala prva. Tista posebna sedežna garnitura, ki je postala del najine zgodbe.