Ko sva se z možem selila v najino prvo skupno stanovanje, sva vedela, da bo sedežna garnitura eden izmed najpomembnejših kosov pohištva. Ne le zaradi udobja, temveč tudi zato, ker je dnevna soba prostor, kjer se največ dogaja, kjer gostiš prijatelje, gledaš filme, lenariš ob nedeljah. Iskala sva dolgo in bila presenečena, koliko različnih možnosti obstaja. Od barv, materialov, oblik, pa do tega, ali naj ima predal za shranjevanje ali ne.
Po skoraj mesecu ogledov in pomerjanj v salonih sva končno našla ’tisto pravo’. Sedežna garnitura je bila ravno prav velika, da sva se oba udobno zleknila, a še vedno ni zavzela cele sobe. Temno siva, z mehko tkanino in širokimi nasloni. Nekaj, kar nama je na pogled in otip delovalo domače. Ko so jo dostavili, sva bila navdušena. Nenadoma je prostor dobil središče.
Z leti se je sedežna garnitura izkazala za več kot le kos pohištva. Na njej sva se pogovarjala pozno v noč, tam sva si delila dobre in slabe novice, tam sva se smejala in kdaj tudi jokala. Spomnim se, kako sem med boleznijo skoraj ves teden preležala prav na njej, ovita v odejo s skodelico čaja na dosegu roke.
Ko so prišli prijatelji, se je vedno nekako zgodilo, da smo se vsi stisnili nanjo, čeprav so bile na voljo še druge možnosti za sedenje. Sedežna garnitura je postala simbol domačnosti. Danes je že malo obrabljena, blago ni več popolno in tukaj in tam štrli kakšna nit, a mi je vseeno ljuba.
Vsakič, ko razmišljava o novi sedežni garnituri, me nekaj vleče nazaj, kot da bi z njo menjala tudi vse spomine, ki so se na njej zgodili. In zato jo (še vedno) ohranjava.
Zdi se mi, da vsak madež in vsaka gubica na njej pripovedujeta svojo zgodbo. Morda nekoč pride nova, a ta bo vedno ostala prva. Tista posebna sedežna garnitura, ki je postala del najine zgodbe.